Malo zanemarjam svoj blog. Mea culpa, mea maxima culpa.

Če pa je zunaj koooončnooo sonček in si ne morem pomagati, da ne bi rila po zemlji in opazovala tulipane, ki si že utirajo pot na površje. Kot da bodo kaj hitreje zacveteli, če jih bom priganjala. Vmes pa obrezujemo grmovje, vrtice in tisto eno drevo, ki se je že prav ošabno razraslo. Skratka dela je dovolj in uživam vsak trenutek.

Ja, ja. Si lahko samo želim, da bi bil tole prizor z mojega vrta. Iz več razlogov ;)

Žal so trenutno prizori bolj takšni:

Moram priznati, da je kondicija na skorajšnji nuli in da motika in lopata zahtevata svoj davek. Po drugi strani pa človek zvečer tako sladko zaspi, po poštenem štihanj in se zjutraj zbudi kot nov.

Takih juter, pobeljenih od sonca se človek hitro navadi. Upam, da bo napovedan sneg samo prazna grožnja.