četrtek, 5. julij 2012

Domača lekarna: MELISA


  • Rastišče: v Sloveniji raste po posekah,starih zidovih in vinogradih na primorskem. V ostalih predelih Slovenije jo najdemo predvsem posajeno v vrtovih.
  • Nabiranje: nabiramo predvsem liste, preden rastlina cveti. Cvetenje lahko odlagamo, celo preprečimo, če rastlino redno režemo. Tako tudi skrbimo, da so listi zdravi, grmiček pa košat. Najbolje jo je nabirati v času med poldnevom in drugo uro popoldne.
  • Shranjevanje: zelišče na hitro posušimo v senci in jo shranimo v posodo. Rada hitro zgubi prijeten, tipičen vonj po limoni. Melisa ne sme priti v stik s kovino.

  • Uporaba: pomirja krče, ureja prebavo, krepi in poživlja srce, razkužuje in celi rane, preprečuje srčni krč in bruhanje na živčni podlagi, pomirja migrene, motnje v prebavi, omedlevice, premočno bitje srca. Uporabljamo jo pri neredni menstruaciji in depresijah. Proti nervoznemu glavobolu obložimo čelo in zatilje z listi. Pospešuje iztok žolča, to je pomembno, sicer nastajajo kamni. Krepi spomin, pričara lepe misli in odganja "črne oblake", nevrastenije, stiske, fiksne ideje, odganja tesnobo, daje telesu novih moči, deluje protikrčno. Pri nosečnicah preprečuje bruhanje in slabo počutje. Melisa namočena v alkoholu ali olivno olje, je dobra za masažo pri revmi, protinu, utrujenosti udov in zmečkaninah. Pri slabem počutju si lahko napravimo vrečico suhe melise in si jo damo na vzglavje. Nasadimo jo blizu čebelnjaka , ker odganja čebeljo grižo. Ves čebelnjak operemo z melisnim čajem in s tem preprečujemo bolezni čebel. Pri živčnih motnjah primešamo čaju še baldrijan. Pomaga k boljšem teku in je s svojim blagim in enakomernim delovanjem primerna za otroke. Vodni izvleček ima protivirusni učinek, predvsem na virus Herpes simplex (čreslovine in kisline se vežejo na virus in mu preprečijo vdiranje v nove celice. Deluje antibakterijko, pomirjevalno, rahlo sedativno.

  • Neželjeni učinki:  tudi pri daljši uporabi ni stranskih učinkov.
  • Čajne mešanice: Živčno pogojene motnje krvnega obtoka (zel melise, zel šentjanževke, korenina baldrijana). Uravnoteženo delovanje jeter, krvnega obtoka, ledvic in živcev (zel njivske preslice, zel šentjanževke, list melise, zel rmana, korenina potrošnika)

Domača Lekarna:

Pod to oznako bodo objavljeni prispevki o zdravilnih zeliščih in raznih praksah samozdravljena, za katere se mi zdi smiselno, da jih delim.

Razen, če je navedeno drugače, so vsi podatki o zdravilnih učinkovinah vzeti iz dveh knjig:

- Domača lekarna p. Simona Ašiča, priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč 2.del; Mohorjeva družba, Celje 2003

- Katja Gale-Toplak: Zdravilne rastline na Slovenskem; Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2000


Domača Lekarna: Rane

Malo je stvari na tem svetu, ki so sigurne in stalne. Sever bo vedno na severu in jug na jugu. Žoga se bo vedno skotalila po hribu navzdol. Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Da pa je čas med rojstvom in smrtjo malo manj stresen, si je dobro zapomniti še eno stalnico: nesreče se dogajajo. 

Čisto po lastni krivdi, se je par sobot nazaj tudi meni zgodila še ena v nizu mnogih. Sekira se mi je odbila od lesa in na srečo samo oplazila nogo. Kako, kaj in zakaj se mi je to zgodilo niti ni pomembno. To objavo pišem zato, ker bi rada delila izkušnjo okrevanja.

Na srečo so bili vsi prsti celi, lahko sem jih normalno premikala, tudi vsakega posebej sem čutila, če sem se ga dotaknila. "Kite in živci so torej celi." V resnici vse skupaj sploh ni zgledalo tako grozno. Malo je sicer bilo krvi, a dosti manj kot bi človek pričakoval, edino kar me je skrbelo so bili mali koščki lubja, ki so se zagozdili v odprtino.

Zakaj sem se odločila, da ne bom takoj letela na urgenco niti ne znam povedati. Mogoče zato ker me ni skoraj nič bolelo in tudi krvi je bilo samo za vzorec. A to je lahko le zaradi šoka. Mogoče je bil razlog v knjigi, ki jo trenutno berem, kjer je precej podrobno opisano, kako so v srednjem veku oskrbeli bojne rane vitezev. Ma, bi se človek res zanašal na lahkotnost opisov v zgodovinsem romanu?.... Vsekakor je lažje eksperimentirati na sebi, kot na drugih in nikoli ne veš kdaj boš tako izkušnjo potreboval v prihodnosti. Konec koncev je urgenca 20 minut vožnje z avtom in se še vedno lahko odpeljem tja....

Hecno je, da ko se človek spominja nazaj takih trenutkov je vse nekako megleno in zmedeno. H krati pa veš, da so bile v danem trenutku misli zbrane, jasne in osredotočene....

"Prinesi mi prosim pinceto, Ašičevo knjigo in šnopc!"

Pater Simon Ašič (Domača Lekarna p. Simona Ašiča, priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč; Mohorjeva družba, Celje 2003) za razkuževanje odprtih ran priporoča melisin čaj, ohlajen seveda. Melisin čaj torej!

Pinceto sem razkužila nad ognjem in pobrala nečistoče iz rane... Jah, v teoriji. Ob prvem poizkusu so se mi roke tako tesle, da ni imelo smisla. In zato je bil na seznamu šnopček. V tem primeru žajbljev liker. Notranje razkuževanje.

Recite kar hočete, ampak je pomagal ;)



 Ta čas so se na mizi že znašli vsi ostali pripomočki. Gaze, vate, škarje, vatirane palčke, selotejp,....




 
 Naslednja slika je sicer malo krvava, ampak, za tiste, ki ste bolj občutljivi, je tudi edina te sorte ;) Pod kožo smo pač krvavi. Takole je zgledala očiščena in izmita rana. Ni sile ne?









Potem, ko smo jo ovekovečili, sem rano zalepila skupaj s posebnimi trakovi, jo namazala z medom in zaščitila z obližem iz stare avtomobilske prve pomoči.





Sledila je postelja in sprijaznjenje z dejstvom, da bom naslednjih nekaj dni preživela v horizontalnem položaju. A sem imela čas preštudirati, kako se bom lotila celjenja.

Prvi mi je na misel prišel med. Že od vedno smo male praske in odrgnine, celo pike žuželk mazali z medom. Sedaj sem imela priložnost poizvedeti zakaj. Če dobro pomislite, naj pade karkoli v med (smet, mravlja, košček hrane), še nikoli se ni pokvaril, splesnel,.... Po legendi, so truplo Aleksandra Velikega zapakirali v provizoričen skarkofag in ga zalili z medom, za na pot iz Indije kjer je umrl, do Grčije kjer je bil pokopan. Pozneje so tudi z laboratorijskimi raziskavami in poizkusi ugotovili antibakterijske in protivnetne lastnosti medu. Več na temo zdravilnih lastnosti medu si lahko preberete tukaj.

Odločila sem se za naslednji postopek. Zjutraj in zvečer sem si rano umila z zeliščnim čajem. Uporabila sem kombinacijo zelišč, ki so vsa znana po tem da pomagajo pri celjenju ran. Predvsem je bil pomemben faktor tudi to, da so bila zelišča pri roki in v tem času sveže nabrana.

Čaj za izpiranje ran:
- melisa
- ognjič
- kamilica
- rman
- šentjanževka

Enkrat sem uporabila eno rastlino, drugič drugo. Kombinacijo parih ali pa kar vse skupaj.

Ena izmed najbolj cenjenih rastlin v mojem vrtu je vsekakor gabez. Po besedah patra Ašiča je ena najboljših rastlin za celjenje ran. Tako zunanjih kot tudi notranjih. Načeloma se za rane uporablja prašek iz posušene korenine gabeza. Ta se nabira ali spomladi, ko vsa moč rasline še ni usmerjena v rast listov in cvetov, ali pozno jeseni, ko je življenka energija zopet v koreniki, pripravljena na zimo. Zato sem uporabila kar mlade liste in cvetove. Te sem dobro oprala, narezala in zalila z medom.



Pripravek sem potem vsakodnevno nanesla na očiščeno rano.


Meni se zdi, da že na tej sliki zgleda že prav solidno.


Edino kar pa me je malo prestrašilo je, da mi je po štirih dneh ležanja, ko sem začela "štorkljat" okoli z berglami, začela noga malo zatekati (se vidi tudi na fotografiji). Takrat me je začelo tudi malo boleti. Bolj je bil občutek pritiska, kot bolečina, a le če sem imela nogo na tleh. Če sem jo dvignila na blazino,..., je popustilo.

Danes je minilo 18 dni po tem ko sem se "zasekala" in rana je načeloma zaceljena. Koža že lepo drži skupaj, čeprav imam še vedno 2 trakova prelepljena čez. Po enem tednu, sem že šla v službo, prvi dan sicer še na berglah, potem pa samo še šepajoče. Danes niti to ne. Le v sandalčkih ne bo noga več tako "lepa" ;) Včasih so bile brazgotine ponosno znamenje pogumenga vojščaka. Zame so spomini. In ta brazgotina, ta spomin je daleč od tega, da bi bil neprijeten. Vsakič ko jo vidim se spomnim na med, na rožice, na mojega dragega, ki mi je nesebično pomagal, ko sem potrebovala pomoč in me malo nagajivo pogledal, če sem se hotela smiliti sama sebi. Nosim pa jo tudi kot dokaz, da človek ni nemočen, ko se mu kaj zgodi. Kot dokaz, da je narava naša najboljša zdravnica, če ji le zanmo prisluhniti, če jo le znamo uporabiti. Zelo pomembno pa je, da se ne precenimo. Sekira je bila malo rjasta in če ne bi bila pred kratkim cepljena proti tetanusu, bi se zagotovo šla cepit. In vsakič, ko sem odlepila obliž, sem bila pripravljena, če bo treba k zdravniku. Znanja bi se morala dopolnjevati, ne pa izključevati, kot je danes bolj ali manj praksa. Tako na eni, kot na drugi strani.


Za konec pa še stavek prijatelja, ki me je prav nasmejal, ko je videl, kaj se mi je zgodilo: " Ja Janja, pa nehi se tok sekirat!"  ;))))

Neham, obljubim,....., upam ;)












torek, 21. junij 2011

Kompost_dan 8

Tokrat brez fotografij. Ni kaj zanimivega za pokaza. Le velik kup in par kosov kartona, ki se še opazijo. O mesu ne duha ne sluha. Jaz imam psa na sumu ;))) Razločijo se še leseni drobci, vonj pa je vedno manj neprijeten in vedno bolj zemeljski.

Z objavami sem malo v zaostaku, tako da je danes v resnici že 10 dan in na vrsti bo četrto premetavanje. Mogoče me danes kaj preseneti.


Kompost_dan 6

Ko sem tokrat odkrila kompostni kup so me presenetile simpatične, male gobice. Naselile so se na kos kartona, ki je ob prejšnjem premetavanju pristal na vrhu kupa.

Če se mi je včasih na vrt prikradla kakšna goba, me je zgrabila skorajšnja panika. Gobe pa ja nimajo kaj delati na vrtu. Sigurno je prevlažno. Še malo pa mi bo vso zelenjavo napadla plesen in razna druga obolenja. Pa saj veste kako je z gobami, najprej je ena potem se pa razpasejo in kmalu ne bo nič drugega na vrtu. Danes se gob prav razveselim. Na glive gledam kot na zelo užinkovite zobe Matere Zemlje. Čeprav zgledajo in tudi so zelo nežne in krhke, vendarle zagrizejo v še tako trdo hrano in jo zmeljejo v prah.
Po neki teoriji vse kar na zemlji obstaja danes, obstaja po zaslugi gliv. Ob velikih katastrofah, npr. ko je na zemljo padel meteorit, se je bivalno okolje za vsa živa bitja drastično spremenilo. Veliko vrst je ob takih nesrečah izumrlo. Glive, so s svojo neverjetno zmožnostjo prilagajanja na še tako neprijano okolje takšne in drugačne katastrofe preživele. Z njimi pa so preživela tudi ostala živa bitja, katerih obstojo je bil vezan na gljive. Znanstveniki ugotavljajo, da smo pravzaprav šele na začetku raziskovanj vloge gliv v tem ogromnem in zapletenem sistemu narave. Bolj kot raziskujejo več povezav in navezav vseh ostalih živih bitij na to ali ono vrsto gljive najdejo. Hočemo ali ne, živijo tudi v naših prebavilih. In če mislite, da je internet človeška pogruntavščina... se motite. Miceliji gljiv se razprostirajo na tisoče hektarjev in med nešteto vrstami. Med seboj komunicirajo in če se na enem koncu dogaja nekaj čudnega, to izve celotno območje prepleteno z miceliji.

Človeka hitro zanese v zanimiva razmišljanja, zato se bom raje vrnila h kompostu.

Gobice so pristale na dnu kupa in bodo še dodatno obogatile kompost.

Opažanja pri tokratnem "premetu":

Močan, neprijeten vonj je bil začuda manjši. Čeprav sem se mentalno pripravila na to, da bo meso v sredini tokrat res katastrofa. Ugotovila sem tudi, da so razlog za smrad stara jajca, ki so ostala od velike noči in ne samo meso.

Kako je z mesom? Ko sem zapičila vile v del, kjer sta se nahajala dva kosa in ga dvignila, mi je meso razpadlo kot dobro pečena krača.

Še vedno je lepo rožnato in nič ne kaže znakov gnitja.

  
Fotografije so na žalost zelo motne. Razlog za to je prvič, da nisem dober fotograf, imam samo trotelziharca, to pa pomeni, da se moram takšnemu detajlu fizično pribljižati. Drugi razlog je para, ki je uhajala iz kupa in se ujela na lečo kamere. Kjer je dim je tudi ogenj pravite? No tokrat k sreči ne. Kadilo se pa je, kadilo. Tehnično je to seveda para in ne dim. Na srečo. Temparatura torej raste.

Tole pa je naš mali lopov.


Vedno se zvito smuka okoli mene in še opazila nisem, kdaj mi je ukradla košček mesa. Starši verjetno poznate tisti občutek "Nekaj je narobe" ko je v hiši mir in tišina. Enako se je meni utrnilo, ko psa slabo minuto ni bilo na spregled. Pa sem hitro ugotovila, da ravno narobe ni nič, ampak špiči ga pa ;))) Zaradi takšnih pobalinov, je treba živalim slastne odpadke zadelati v samo jedro kupa.

Kaj dosti več tokrat nimam povedati.


Kup je vedno bolj enotne barve,

razen nekaterih delov, ki so bili v jedru.

Na zunanjem delu sem še vedno našla zelo majhno kolonijo mravlej, ni pa bilo več jajčec.

Kljub obilnemu dežju, sem morala kup precej zaliti, ker je bil ves čas pokrit.

Za konec še en mushroom madnes:



ali dva ;)

sreda, 15. junij 2011

Kompost_Dan 4

Štirje dnevi so minili, od kar sem postavila kompost in sedaj je čas, da ga prvič premečem. Nikoli si ne bi mislila, da bo izdelovanje komposta lahko zanimivo, kaj šele razburljivo. Pa je. Mogoče se spreminjam v vrtičkarskega geeka. Kakorkoli že, umazanega in smrdljivega opravila sem se prav veselila.


Takole je izgledal kompostni kup preden sem ga zmrcvarila:


Zraven kompostnega kupa sem pripravila prostor kamor ga bom preložila. Zgornja plast, ki je bila predvsem plast zdrobljenih vej je izgledala, kot da je bila ravnokar položena tja. Globlje kot sem kup odkrivala, bolj očitne so bile spremembe. Presenetilo me je predvsem, kako blizu zgornje plasti se je začelo kaditi iz kupa. Masa se je zelo očitno segrevala in to ne samo v samem jedru.
Rdečih polžev ni bilo na spregled, a sem našla kar nekaj stvari, ki so spominjale na polže.


Tako so se s prekladanjem zunanje plasti spreminjale v notranje. Naletela sem na nekaj belih lis, kar ni najboljši znak.


Bele lise so znak, da je preveč zelenih, organskih delov in premalo rjavih. Ampak glede na to, da je bilo večino zdrobljenih vej na samem vrhu kupa, bele lise pa v delu, kjer je bila pokošena trava, nisem nič dodajala, ampak samo pomešala travo z rjavimi deli.

Precej jasno so se razločili kosi kartona, za katere sem pričakovala, da bodo vsaj črni (ne vem zakaj ravno črni).



Čez čas me je začelo malo skrbeti. Vonj je postajal vse bolj močan in vse bolj zlovešč. Vedela sem da se bljižam jedru kupa, kjer sta me čakala dva kosa mesa. Postajalo mi je vse bolj vroče, pa nisem vedela ali od nervoze ali od toplote, ki jo je oddajal kompost. A misel na gnilo meso prav gotovo ni pomagala.
In potem...

Lep "mesek". Nobenih črvov, nobenih gnilih, sluzastih delov. Očitno me to še čaka. Tudi koprive in kuhinjski ostanki, ki so bili v jedru kupa, so delovali kar preveč ohranjeni.

Na preloženem delu sem naredila jamo, zelo od daleč prenesla meso in koprive v jamo in dokončaka s premetavanjem.

Končni rezultat je nekoliko bolj razpotegnjen kup, ki ni ravno visok. Upam, da to ne bo škodovalo samemu procesu kompostiranja, čeprav Geoff svari pred to napako. Drugič bo boljši.





Na svidenje čez dva dni ;))




sobota, 11. junij 2011

Kompost_Dan 0

Torej....

Kot napovedano sem se včeraj lotila izdelave komposta. Najprej sem spraznila obstoječi kompostnik. S poži in mravljišči vred. Na sliki se malo slabo vidi, ampak tiste bele pikice so mravljična jajčeca.


Mere mojega komompostnika so ravno 1m x 1m x 1m. Je zelo enostaven, lesen in narejen doma. To pomeni, da bo moral biti kar zvrhano poln.

Ko je bi prostor spraznjen, sem na dno vrgla najbolj sveže kuhinjske odpadke


Čeprav smo pri hiši vegetarjanci, je bila mama vesela, ko sem jo razbremenila dveh kosov starega mesa, ki ni bilo več dobro.

To je romalo na vrh kuhinjskih odpadkov in čez mešanica kopriv, gabeza, rmana in baldrijanovih cvetov.


Izkazalo se je, da drži trditev, da z zelenimi deli ponavadi ni težav. Počasi razpadajoče, rjave dele pa je malo težje najti v zadostni količini. Jaz sem si zato pomagala s kartonom. Ne pozabit, da je treba rjave dele zdrobiti ali natrgati.

Čez vse to pa je prišla mešanica vsega kar je bilo prej v kompostu (tudi plevel), pokošene trave in zdrobljenih vej ter slame.

Končne mase nisem zalivala, ker se mi zdi, da je po tem oblinem deževju prej preveč mokra kot premalo. Potem sem kompostnik pokrila


in sedaj naj dela 4 dni.


Do naslednjič...