Kompost_dan 8

Tokrat brez fotografij. Ni kaj zanimivega za pokaza. Le velik kup in par kosov kartona, ki se še opazijo. O mesu ne duha ne sluha. Jaz imam psa na sumu ;))) Razločijo se še leseni drobci, vonj pa je vedno manj neprijeten in vedno bolj zemeljski.

Z objavami sem malo v zaostaku, tako da je danes v resnici že 10 dan in na vrsti bo četrto premetavanje. Mogoče me danes kaj preseneti.

Kompost_dan 6

Ko sem tokrat odkrila kompostni kup so me presenetile simpatične, male gobice. Naselile so se na kos kartona, ki je ob prejšnjem premetavanju pristal na vrhu kupa.

Če se mi je včasih na vrt prikradla kakšna goba, me je zgrabila skorajšnja panika. Gobe pa ja nimajo kaj delati na vrtu. Sigurno je prevlažno. Še malo pa mi bo vso zelenjavo napadla plesen in razna druga obolenja. Pa saj veste kako je z gobami, najprej je ena potem se pa razpasejo in kmalu ne bo nič drugega na vrtu. Danes se gob prav razveselim. Na glive gledam kot na zelo užinkovite zobe Matere Zemlje. Čeprav zgledajo in tudi so zelo nežne in krhke, vendarle zagrizejo v še tako trdo hrano in jo zmeljejo v prah.
Po neki teoriji vse kar na zemlji obstaja danes, obstaja po zaslugi gliv. Ob velikih katastrofah, npr. ko je na zemljo padel meteorit, se je bivalno okolje za vsa živa bitja drastično spremenilo. Veliko vrst je ob takih nesrečah izumrlo. Glive, so s svojo neverjetno zmožnostjo prilagajanja na še tako neprijano okolje takšne in drugačne katastrofe preživele. Z njimi pa so preživela tudi ostala živa bitja, katerih obstojo je bil vezan na gljive. Znanstveniki ugotavljajo, da smo pravzaprav šele na začetku raziskovanj vloge gliv v tem ogromnem in zapletenem sistemu narave. Bolj kot raziskujejo več povezav in navezav vseh ostalih živih bitij na to ali ono vrsto gljive najdejo. Hočemo ali ne, živijo tudi v naših prebavilih. In če mislite, da je internet človeška pogruntavščina... se motite. Miceliji gljiv se razprostirajo na tisoče hektarjev in med nešteto vrstami. Med seboj komunicirajo in če se na enem koncu dogaja nekaj čudnega, to izve celotno območje prepleteno z miceliji.

Človeka hitro zanese v zanimiva razmišljanja, zato se bom raje vrnila h kompostu.

Gobice so pristale na dnu kupa in bodo še dodatno obogatile kompost.

Opažanja pri tokratnem "premetu":

Močan, neprijeten vonj je bil začuda manjši. Čeprav sem se mentalno pripravila na to, da bo meso v sredini tokrat res katastrofa. Ugotovila sem tudi, da so razlog za smrad stara jajca, ki so ostala od velike noči in ne samo meso.

Kako je z mesom? Ko sem zapičila vile v del, kjer sta se nahajala dva kosa in ga dvignila, mi je meso razpadlo kot dobro pečena krača.

Še vedno je lepo rožnato in nič ne kaže znakov gnitja.

  

Fotografije so na žalost zelo motne. Razlog za to je prvič, da nisem dober fotograf, imam samo trotelziharca, to pa pomeni, da se moram takšnemu detajlu fizično pribljižati. Drugi razlog je para, ki je uhajala iz kupa in se ujela na lečo kamere. Kjer je dim je tudi ogenj pravite? No tokrat k sreči ne. Kadilo se pa je, kadilo. Tehnično je to seveda para in ne dim. Na srečo. Temparatura torej raste.

Tole pa je naš mali lopov.

Vedno se zvito smuka okoli mene in še opazila nisem, kdaj mi je ukradla košček mesa. Starši verjetno poznate tisti občutek "Nekaj je narobe" ko je v hiši mir in tišina. Enako se je meni utrnilo, ko psa slabo minuto ni bilo na spregled. Pa sem hitro ugotovila, da ravno narobe ni nič, ampak špiči ga pa ;))) Zaradi takšnih pobalinov, je treba živalim slastne odpadke zadelati v samo jedro kupa.

Kaj dosti več tokrat nimam povedati.

Kup je vedno bolj enotne barve,

razen nekaterih delov, ki so bili v jedru.

Na zunanjem delu sem še vedno našla zelo majhno kolonijo mravlej, ni pa bilo več jajčec.

Kljub obilnemu dežju, sem morala kup precej zaliti, ker je bil ves čas pokrit.

Za konec še en mushroom madnes:

ali dva ;)

Kompost_Dan 4

Štirje dnevi so minili, od kar sem postavila kompost in sedaj je čas, da ga prvič premečem. Nikoli si ne bi mislila, da bo izdelovanje komposta lahko zanimivo, kaj šele razburljivo. Pa je. Mogoče se spreminjam v vrtičkarskega geeka. Kakorkoli že, umazanega in smrdljivega opravila sem se prav veselila.


Takole je izgledal kompostni kup preden sem ga zmrcvarila:

Zraven kompostnega kupa sem pripravila prostor kamor ga bom preložila. Zgornja plast, ki je bila predvsem plast zdrobljenih vej je izgledala, kot da je bila ravnokar položena tja. Globlje kot sem kup odkrivala, bolj očitne so bile spremembe. Presenetilo me je predvsem, kako blizu zgornje plasti se je začelo kaditi iz kupa. Masa se je zelo očitno segrevala in to ne samo v samem jedru.
Rdečih polžev ni bilo na spregled, a sem našla kar nekaj stvari, ki so spominjale na polže.

Tako so se s prekladanjem zunanje plasti spreminjale v notranje. Naletela sem na nekaj belih lis, kar ni najboljši znak.

Bele lise so znak, da je preveč zelenih, organskih delov in premalo rjavih. Ampak glede na to, da je bilo večino zdrobljenih vej na samem vrhu kupa, bele lise pa v delu, kjer je bila pokošena trava, nisem nič dodajala, ampak samo pomešala travo z rjavimi deli.

Precej jasno so se razločili kosi kartona, za katere sem pričakovala, da bodo vsaj črni (ne vem zakaj ravno črni).

Čez čas me je začelo malo skrbeti. Vonj je postajal vse bolj močan in vse bolj zlovešč. Vedela sem da se bljižam jedru kupa, kjer sta me čakala dva kosa mesa. Postajalo mi je vse bolj vroče, pa nisem vedela ali od nervoze ali od toplote, ki jo je oddajal kompost. A misel na gnilo meso prav gotovo ni pomagala.
In potem...

Lep "mesek". Nobenih črvov, nobenih gnilih, sluzastih delov. Očitno me to še čaka. Tudi koprive in kuhinjski ostanki, ki so bili v jedru kupa, so delovali kar preveč ohranjeni.

Na preloženem delu sem naredila jamo, zelo od daleč prenesla meso in koprive v jamo in dokončaka s premetavanjem.

Končni rezultat je nekoliko bolj razpotegnjen kup, ki ni ravno visok. Upam, da to ne bo škodovalo samemu procesu kompostiranja, čeprav Geoff svari pred to napako. Drugič bo boljši.

Na svidenje čez dva dni ;))

Kompost_Dan 0

Torej....

Kot napovedano sem se včeraj lotila izdelave komposta. Najprej sem spraznila obstoječi kompostnik. S poži in mravljišči vred. Na sliki se malo slabo vidi, ampak tiste bele pikice so mravljična jajčeca.

Mere mojega komompostnika so ravno 1m x 1m x 1m. Je zelo enostaven, lesen in narejen doma. To pomeni, da bo moral biti kar zvrhano poln.

Ko je bi prostor spraznjen, sem na dno vrgla najbolj sveže kuhinjske odpadke

Čeprav smo pri hiši vegetarjanci, je bila mama vesela, ko sem jo razbremenila dveh kosov starega mesa, ki ni bilo več dobro.

To je romalo na vrh kuhinjskih odpadkov in čez mešanica kopriv, gabeza, rmana in baldrijanovih cvetov.

Izkazalo se je, da drži trditev, da z zelenimi deli ponavadi ni težav. Počasi razpadajoče, rjave dele pa je malo težje najti v zadostni količini. Jaz sem si zato pomagala s kartonom. Ne pozabit, da je treba rjave dele zdrobiti ali natrgati.

Čez vse to pa je prišla mešanica vsega kar je bilo prej v kompostu (tudi plevel), pokošene trave in zdrobljenih vej ter slame.

Končne mase nisem zalivala, ker se mi zdi, da je po tem oblinem deževju prej preveč mokra kot premalo. Potem sem kompostnik pokrila

in sedaj naj dela 4 dni.

Do naslednjič...

Dvignjene grede po metodi Seppa Holzerja

Seppa Holzerja sem že omenjala v enem od prejšnjih postov. Zagrizen, trdoživ možakar, ki je s svojo "zdravo kmečko logiko" ustvaril pravi mali raj na zemlji in to na strmih pobočjih Krameterhofa, na nadmorski višini med 1200 in 1500 metrov.

Ena od metod, ki jih uporablja so dvignjene gredice, ki pa niso samo zemlja zgrabljena na kup, ampak zgledajo pribljižno takole:

Izdelamo jo tako, da izkopljemo luknjo ali jarek, ki naj bo tako širok, da bomo z obeh strani segli do sredine.
V jarek potem namečemo spodaj večje kose lesa ali debelejše veje, čeznje drobne veje in vejice. To pokrijemo s slamo, naslednja plast je hlevski gnoj in vse skupaj prekrijemo z zemljo, ki smo jo skopali iz jarka.

Tako nekako sem se tudi jaz lotila svoje težke, zbite, glinene zemlje. V jarek sem nasula les in potem uporabila kar sem imela: plast zajčjega gnoja, plast sena, nekaj kuhinjskih ostankov, plast natrganega kartona, čezenj plast zajčjega gnoja in povrhu še zemlja.

Vse kar sem zakopala potem prav počasi razpada v zemlji in deluje kot centralno ogrevanje za gredico. Zagotovimo ji dolgotrajno zalogo bogatega komposta in kar je v mojem primeru verjetno najbolj efektivno dobro dranažo. Imam namreč malo zoprno situacijo. Vrhnja plast zemlje je globoka slabih 30 cm, na nekaterih delih še celo manj. Spodaj se nahaja težka, zbita glina. Kot v večini vrtov je tudi pri meni problem voda. Le da je je pri meni preveč in stalno zastaja na površju. Na travi imam prijateljice pijavke, ki so sicer zelo plašne in se, če jih slučajno opazim, takoj skrijejo. Ja, tudi jaz sem bila presenečena, da pijavke živijo na travi, v luknjicah v zemlji. Vsaj zdi se mi, da so pijavke. O kakšnih drevesih pa do letos nisem niti razmišljala, ker mi je bilo rečeno, da na tem delu nikdar niso rastla. Pa ne da jih ne bi nikoli posadili.

No letos sem po zaslugi g. H. deležna velikega veselja in lepe zelenjave.

 

Brokoli mi uspeva kot še nikoli.

Tegale lepotca smo že zmazali.

Bolj bogo pa izgleda sosednja gredica, ki je nisem dvignila.

Cvetača s te gredice je bila, tako kot brokoli, vzgojena iz semena in posajena na prosto v istem dnevu kot brokoli. Od takrat ni nič kaj dosti zrastla :(

Tudi buča, boga revica, še kar vstraja pri življenju čeprav komaj. Za razliko od iste sorte buče na dvignjeni gredici.

Danes je že odprla prve cvetove. A njena soseda, že pridno skrbi za naše želodčke.

Mene je metoda prepričala in drugo leto bo postala vsesplošno uporabljena.


Pravijo, da dež spere slabo voljo, zato en vesel deževen dan vsem.

Od ostankov do komposta v 18 dneh

Za razliko od večino znanstvenikov in laboratorijev, se podajam v eksperiment, ki bo imel zelo koristne in aplikativne rezultate ;))))

Doma smo vedno imeli prostor, ki je bil rezerviran za kompost. Nanj smo odlagali vse organske odpadke, ki jih proizvede ena družina. No, ko rečem vse, to pomeni skoraj vse. Na kompost ne smeš odlagati kuhane hrane, pravilo, ki smo ga redno kršili. Prav tako ne smeš odlagati plevela, rastlin, ki kažejo znake bolezni, krompirjevih olupkov, mesa, citrusov, solate, ki je bila okisana, pa še kaj bi se našlo.  Tako človek ugotovi, da ima skoraj več organskih odpadkov, ki jih ne sme kompostirati, kot tistih, ki jih lahko. Ne preveč učinkovita metoda kaj?!

Poleg tega traja več let preden imamo spodobno količino komposta, hrana na njem bolj gnije kot tvori prst, smrdi, rade se zaredijo razne žuželke, da o polžih sploh ne govorim. Skratka prej nadloga kot koristen element v našem vrtu.

Kar nisem vedela je, da obstaja bolj hitra tehnika kompostiranja, kamor lahko dodamo skoraj da vse in kjer ni problema z raznimi škodljivci. Tak kompost se mora premetavati, da vnašamo zrak in prekladamo zunanjost kupa v sredino in obratno.

Kaj potrebujmo:
- vile (takšne za seno, ne vrtnih)
- kovinske grablje
- prostor: 2 kvadratna metra
- organski odpadki
- nekaj s čimer bomo kup prekrili v primeru deževnega vremena

Postopek:

Za pripravo kvalitetnega komposta potrebujemo:

1/3 mase, ki bo predstavljala vir dušika (sveža trava, zeleni deli rastlin, kuhinjski odpadki, gnoj, lahko so tudi lasje, perje, živalska dlaka, celo meso ali pa kar cela manjša žival npr.: povožena mačka). Sem spada vse kar hitro razpade in ponavadi postane mokro in smrdljivo. S tem delom ponavadi ni težav najti zadostne količine odpadkov.

2/3 mase, ki bo predstavljala vir ogljika, (veje, rjavo listje, karton, papir, žagovina (pri žagovini moramo paziti od kje smo jo dobili in ne sme biti polna sredstev za obdelavo lesa), ajdove lupine, oz katerekoli trde lupine, slama). Ti deli razpadajo bolj počasi, zato jih moramo zdrobiti, natrgati. Prvi izziv bo verjetno najti zadostno količino rjavih delov za v kompost.

Osnovno pravilo izdelave komposta je, da moramo imeti dovolj velik kup. Drugače ne bo dosegel željene temperature znotraj kupa. Minimalna velikost kupa je 1 kubičen meter (meter v širino, meter v dolžino in meter v višino). Če je manjši od 1 kubičnega metra procesi razpadanja ne bodo potekali dovolj hitro, saj ne dosežemo temperaturo med 50 in 70 stopinj celzija v jetru kupa. Pri večjem kupu (3kubične metre in več) pa moramo biti že pravi poznavalci, saj obstaja velika nevarnost samovžiga.

Najbolj enostavno je, da vzamemmo 1/3 hlevskega gnoja in 2/3 rjavih delov. Tako se najlažje aktivira procese kompostiranja. Če hlevskega gnoja nimamo ali ga imamo premalo, obstajajo tudi drugi aktivatorji:
- koprive
- gabez
- rman
- urin
- žival

 Aktivaroji morajo biti, dokler jih lahko razločimo od ostale mase, v sredini kupa. Še posebej to velja, če se odločimo kompostirati mrtvo žival ali kos mesa, za katerega nočemo, da ga kdo izkoplje.

Pozorni moramo tudi biti na to, da v kupu ni ne preveč, ne premalo vlage. Opravimo lahko enostaven test. V roke vzamemo del kupa in ga z obema rokama močno stisnemo (lahko uporabite rokavice :). Če ne istisnemo nič vode, je kup presuh in ga moramo zaliti, če istisnemo precej vode, je kup premoker. Idealno je, če počasi priteče par kapljic.

Če povzamem_ pri izdelavi moramo biti pozorni na:

- razmerje zeleni : rjavi deli (1:3)
- rjave dele moramo zdrobiti
- velikost kupa: 1 kubični meter
- kup mora biti ravno prav vlažen

Postopek po dnevih:

Kup moramo, razen prvič, premetavati vsake 2 dni.

Dan 0: Sestavimo kup. Ponavadi ga je treba na začetku precej zaliti. Če smo v obdobju, ko je veliko padavin, ga pokrijemo s kosom polivinila ali karkoli drugega imate pri roki, kar ne pušča vode.
Pustimo stati 4 dni.

Dan 4: 1. premečemo kup, preverimo vlago. Temperatura znotraj kupa že močno narašča. Če opazimo, da se kupo precej seseda in so znoraj belkasti deli, to pomeni, da imamo preveč zelenih delov. Nič ni izgubljeno, še vedno lahko dodamo rjave dele, a se nam bo kompostiranje zavleklo za 2 do 4 dni.

Dan 6: Premečemo. Med 6. in 8. dnem kup doseže maksimalno temperaturo, med 50 do 70 stopinj celzija. Temperaturo preverimo tako, da proti sredini potisnemo roko do komolca v kup. Če je jedro dovolj vroče, roke ne bomo mogli zadržati v kupu in jo bomo hitro potegnili ven.

Dan 8: Premečemo. Preverimo temperaturo in vlago. Od tu naprej bo temperatura kupa začela padati in kompost bo vse bolj stabilen.

Dan 10, 12, 14 in 16: Premečemo in preverjamo vlago.

Dan 18: Kompost bi moral biti gotov.

Cca. 1 kubičen meter komposta v 18 dneh. Precej dobro, se vam ne zdi.

Še par pomembnih informacij:
Ko smo enkrat sestavili kup, med samim procesom ne smemo dodajati novih organskih delov (npr. dnevni kuhinjski ostanki)

Med kompost vsekakor spada tudi plevel z vrta. Plevel je namreč mehanizem prsti za samozdravljenje. Če ji primanjkuje določene snovi, bo rastel plevel, ki bo to snov potegnil iz globine zemlje (regrat) ali iz zraka (metuljnice). Snov se potem skoncentrira v sami rastlini in ko ta odmre, preide na površje prsti. Čez čas pomanjkanja določeni snovi ni več in plevel ne bo več vzklil ampak se bo umaknil drugim rastlinam. Ko enkrat razumemo prazno gredico ali njivo kot odprto rano zemlje, postane jasno, da je neprestano odstranjevanje plevela nič manj kot Sizifovo delo. Tako kot nastane hrasta na ranjeni koži, tako izpostavljeno zemljo preraste plevel. Če pa plevel dodamo kompostnemu kupu in bomo ta kompost potem posuli na vrt, mi orkestriramo zdravljenje prsti. Ne poznam nobenega semena, ki bi preživel 70 stopinj celzija. No, naj se popravim. Obstajajo rastline, ki vzklijejo samo po velikih požarih. Ta semena rabijo ekstremno visoke temperature, zato da postanejo aktivna. Za svojo rast pa potrebujejo prst, ki je prenasičena s kalijem (simptom tal, kjer je divjal požar) in če ne požigate svojega vrta vsako leto, tudi te rastline ne bodo rastle. Če pa ga sežigate, NEHAJTE, hehehe.

Vir: Geoff Lawton - predavanje na temo prsti

Ker sem začetnik si bom vzela kakšen dan "fore". Tudi v 24 dneh ni tako slab rezultat.

Naj se eksperiment prične :D

Če ima kdo od vas kakšne izkušnje z pridelovanjem komposta, bom zelo vesela vaših nasvetov. Lahko pa se skupaj lotimo in potem primerjamo zapiske.

En prizemljen pozdrav vsem!