Domača Lekarna: Rane

Malo je stvari na tem svetu, ki so sigurne in stalne. Sever bo vedno na severu in jug na jugu. Žoga se bo vedno skotalila po hribu navzdol. Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Da pa je čas med rojstvom in smrtjo malo manj stresen, si je dobro zapomniti še eno stalnico: nesreče se dogajajo. 

Čisto po lastni krivdi, se je par sobot nazaj tudi meni zgodila še ena v nizu mnogih. Sekira se mi je odbila od lesa in na srečo samo oplazila nogo. Kako, kaj in zakaj se mi je to zgodilo niti ni pomembno. To objavo pišem zato, ker bi rada delila izkušnjo okrevanja.

Na srečo so bili vsi prsti celi, lahko sem jih normalno premikala, tudi vsakega posebej sem čutila, če sem se ga dotaknila. "Kite in živci so torej celi." V resnici vse skupaj sploh ni zgledalo tako grozno. Malo je sicer bilo krvi, a dosti manj kot bi človek pričakoval, edino kar me je skrbelo so bili mali koščki lubja, ki so se zagozdili v odprtino.

Zakaj sem se odločila, da ne bom takoj letela na urgenco niti ne znam povedati. Mogoče zato ker me ni skoraj nič bolelo in tudi krvi je bilo samo za vzorec. A to je lahko le zaradi šoka. Mogoče je bil razlog v knjigi, ki jo trenutno berem, kjer je precej podrobno opisano, kako so v srednjem veku oskrbeli bojne rane vitezev. Ma, bi se človek res zanašal na lahkotnost opisov v zgodovinsem romanu?.... Vsekakor je lažje eksperimentirati na sebi, kot na drugih in nikoli ne veš kdaj boš tako izkušnjo potreboval v prihodnosti. Konec koncev je urgenca 20 minut vožnje z avtom in se še vedno lahko odpeljem tja....

Hecno je, da ko se človek spominja nazaj takih trenutkov je vse nekako megleno in zmedeno. H krati pa veš, da so bile v danem trenutku misli zbrane, jasne in osredotočene....

"Prinesi mi prosim pinceto, Ašičevo knjigo in šnopc!"

Pater Simon Ašič (Domača Lekarna p. Simona Ašiča, priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč; Mohorjeva družba, Celje 2003) za razkuževanje odprtih ran priporoča melisin čaj, ohlajen seveda. Melisin čaj torej!

Pinceto sem razkužila nad ognjem in pobrala nečistoče iz rane... Jah, v teoriji. Ob prvem poizkusu so se mi roke tako tesle, da ni imelo smisla. In zato je bil na seznamu šnopček. V tem primeru žajbljev liker. Notranje razkuževanje.

Recite kar hočete, ampak je pomagal ;)

 Ta čas so se na mizi že znašli vsi ostali pripomočki. Gaze, vate, škarje, vatirane palčke, selotejp,....

 
 Naslednja slika je sicer malo krvava, ampak, za tiste, ki ste bolj občutljivi, je tudi edina te sorte ;) Pod kožo smo pač krvavi. Takole je zgledala očiščena in izmita rana. Ni sile ne?

Potem, ko smo jo ovekovečili, sem rano zalepila skupaj s posebnimi trakovi, jo namazala z medom in zaščitila z obližem iz stare avtomobilske prve pomoči.

Sledila je postelja in sprijaznjenje z dejstvom, da bom naslednjih nekaj dni preživela v horizontalnem položaju. A sem imela čas preštudirati, kako se bom lotila celjenja.

Prvi mi je na misel prišel med. Že od vedno smo male praske in odrgnine, celo pike žuželk mazali z medom. Sedaj sem imela priložnost poizvedeti zakaj. Če dobro pomislite, naj pade karkoli v med (smet, mravlja, košček hrane), še nikoli se ni pokvaril, splesnel,.... Po legendi, so truplo Aleksandra Velikega zapakirali v provizoričen skarkofag in ga zalili z medom, za na pot iz Indije kjer je umrl, do Grčije kjer je bil pokopan. Pozneje so tudi z laboratorijskimi raziskavami in poizkusi ugotovili antibakterijske in protivnetne lastnosti medu. Več na temo zdravilnih lastnosti medu si lahko preberete tukaj.

Odločila sem se za naslednji postopek. Zjutraj in zvečer sem si rano umila z zeliščnim čajem. Uporabila sem kombinacijo zelišč, ki so vsa znana po tem da pomagajo pri celjenju ran. Predvsem je bil pomemben faktor tudi to, da so bila zelišča pri roki in v tem času sveže nabrana.

Čaj za izpiranje ran:
- melisa
- ognjič
- kamilica
- rman
- šentjanževka

Enkrat sem uporabila eno rastlino, drugič drugo. Kombinacijo parih ali pa kar vse skupaj.

Ena izmed najbolj cenjenih rastlin v mojem vrtu je vsekakor gabez. Po besedah patra Ašiča je ena najboljših rastlin za celjenje ran. Tako zunanjih kot tudi notranjih. Načeloma se za rane uporablja prašek iz posušene korenine gabeza. Ta se nabira ali spomladi, ko vsa moč rasline še ni usmerjena v rast listov in cvetov, ali pozno jeseni, ko je življenka energija zopet v koreniki, pripravljena na zimo. Zato sem uporabila kar mlade liste in cvetove. Te sem dobro oprala, narezala in zalila z medom.

Pripravek sem potem vsakodnevno nanesla na očiščeno rano.

Meni se zdi, da že na tej sliki zgleda že prav solidno.

Edino kar pa me je malo prestrašilo je, da mi je po štirih dneh ležanja, ko sem začela "štorkljat" okoli z berglami, začela noga malo zatekati (se vidi tudi na fotografiji). Takrat me je začelo tudi malo boleti. Bolj je bil občutek pritiska, kot bolečina, a le če sem imela nogo na tleh. Če sem jo dvignila na blazino,..., je popustilo.

Danes je minilo 18 dni po tem ko sem se "zasekala" in rana je načeloma zaceljena. Koža že lepo drži skupaj, čeprav imam še vedno 2 trakova prelepljena čez. Po enem tednu, sem že šla v službo, prvi dan sicer še na berglah, potem pa samo še šepajoče. Danes niti to ne. Le v sandalčkih ne bo noga več tako "lepa" ;) Včasih so bile brazgotine ponosno znamenje pogumenga vojščaka. Zame so spomini. In ta brazgotina, ta spomin je daleč od tega, da bi bil neprijeten. Vsakič ko jo vidim se spomnim na med, na rožice, na mojega dragega, ki mi je nesebično pomagal, ko sem potrebovala pomoč in me malo nagajivo pogledal, če sem se hotela smiliti sama sebi. Nosim pa jo tudi kot dokaz, da človek ni nemočen, ko se mu kaj zgodi. Kot dokaz, da je narava naša najboljša zdravnica, če ji le zanmo prisluhniti, če jo le znamo uporabiti. Zelo pomembno pa je, da se ne precenimo. Sekira je bila malo rjasta in če ne bi bila pred kratkim cepljena proti tetanusu, bi se zagotovo šla cepit. In vsakič, ko sem odlepila obliž, sem bila pripravljena, če bo treba k zdravniku. Znanja bi se morala dopolnjevati, ne pa izključevati, kot je danes bolj ali manj praksa. Tako na eni, kot na drugi strani.


Za konec pa še stavek prijatelja, ki me je prav nasmejal, ko je videl, kaj se mi je zgodilo: " Ja Janja, pa nehi se tok sekirat!"  ;))))

Neham, obljubim,....., upam ;)